TD Bučka

Bučka Kot na dlan položena in odprta na vse strani neba, tako bi lahko na kratko predstavili Bučko, ki jo prepoznamo že na začetku naše poti po cerkvi sv. Matija na vrhu griča. To je ena najlepših cerkva na Dolenjskem, saj njeno notranjost krasi bogata baročna oprema in zlati oltarji. Samo nekaj sto metrov niže uzremo cerkev sv. Martina, kjer naša pot zavije na kolovoz proti Zaborštu ter med travnike in polja. Na tem delu poti začutimo razgibanost dolenjske pokrajine, od Gorjancev, Šentjernejskega in Krškega polja. S pogledom pa zajeli slemena Krškega hribovja od Rake do Velikega Trna. Ob poti nas pozdravljajo tudi številne kapelice in križi –, ki so jih postavljali predniki ob različnih zaobljubah. Znane so Venetove kapelice, v Zaborštu, v Dulah in na Štritu. Po uhojeni gozdni poti kmalu pridemo na Štrit, kjer je v opuščenem glinokopu nastalo Štritovsko jezero. Tu se za nekaj časa ustavimo in se prepustimo občudovanju obvodnega življenja. Nato se vrnemo nazaj v dolino do razcepa, ki nas usmerja proti Dulam in Dolenjim Raduljam. V hladni senci gozdne poti se povzpnemo na Jarčji Vrh. Spotoma se lahko ustavimo ob Marjetičevem mlinu ali posedimo na klopcah ob potoku. V Raduljski dolini je nekdaj mlelo kar devet mlinov, zdaj pa mlinska kolesa zavrti samo še Vajsov mlin. Če hodimo z odprtimi očmi, lahko zazremo številne značilnosti kmetijskega podeželja, ki so ostale ohranjene.

GOSPODARSTVO BUČKE

Gospodarski razvoj Bučke je v preteklosti temeljil na kmetijski dejavnosti. Prevladovale so majhne samooskrbne kmetije, kjer so kmetje za svoje potrebe pridelovali osnovne poljščine, žita, redili nekaj živine, po možnosti pa so skrbeli še za svoj vinograd. Da je bila živinoreja na Bučki in v okoliških vaseh pomembna dejavnost, pričajo tudi tradicionalni sejmi, po katerih je Bučka slovela daleč okrog. Pred drugo svetovno vojno je bila živahna raznolika obrtna dejavnost, saj so na Bučki delovali mlinarji, kolarji, kovači in žagarji. Nekatere manjše izdelke za vsakdanje potrebe so si kmetje naredili kar sami. Druga svetovna vojna je prekinila umirjen in ustaljen gospodarski tok. Po vrnitvi iz izgnanstva je bila potrebna temeljita obnova vasi, izgradnja osnovne infrastrukture, ljudje so s skupnimi delovnimi akcijami in skupnim zbiranjem denarnih prispevkov gradili ceste, vodovod in druge objekte za skupne potrebe. Velika revščina po vojni je marsikoga v iskanju boljših možnosti odpeljala drugam. Obrtna dejavnost po vojni ni znova zaživela, niti se ni razvijala nikakršna industrijska dejavnost. Nadaljevala se je tradicija kmetovanja, z vzpostavitvijo cestnih povezav do večjih zaposlitvenih centrov (Novo mesto, Sevnica) pa so si ljudje dodaten vir zaslužka poiskali v nekmetijskih dejavnostih.

Pri oblikovanju kmetijske in kulturne krajine je več naravnih omejitvenih dejavnikov. Te pogosto omejujejo še družbene značilnosti. Močna razparceliranost, hitra sprememba reliefa in s tem pogojev za specializirano kmetijstvo. Obdelava polj, ki se je prilagajala terenu je pogosto ustvarila njivske terase, ki so še posebej izrazite na območju Jarčjega Vrha, v Dolenjih in Gorenjih Raduljah, Močvirju in Zaborštu niso primerne za zložbo, ovira pa jo še vedno izrazita polikulturna usmerjenost in samooskrbnost.

Dejavniki, značilnosti in problemi razvoja kmetijstva na našem območju:


V nadmorski višini sta skriti dve omejitvi kmetijske rabe. Kot prve so izpostavljene najnižje ležeča območja v dnu dolin ob potokih in njihovih pritokih. Take površine so zaradi redne poplavljenosti in zamočvirjenosti manj primerne za poljedelstvo. Drugo omejitev iz nadmorske višine pa predstavlja višji gričevnat svet, ki zaradi razgibanega reliefa, večjega naklona, plitve prsti na karbonatnih kamninah, močnejše erozije in neugodne ekspozicije površja prav tako ne omogoča razvoja poljedelstva in njivskih površin. Naklon postaja pri sodobnem kmetijstvu zaradi uporabe kmetijske mehanizacije še toliko večja omejitev. V višjem gričevnatem svetu pri nas tako prevladujejo vinogradi, travniki in gozdovi.

Pestra pokrajinska raba je posledica razgibanega površja in raznolikih naravnih razmer. Njive so zaradi že omenjenih dejavnikov nastale predvsem na prisojnih uravnavah in terasah nad potoki, kjer so umaknjene pred poplavami. Kjer naravne razmere ne dopuščajo njiv, vinogradov in sadovnjakov se širijo travne površine. Tiste s težjimi reliefnimi značilnostmi se v novejšem času najlaže uporabijo kot pašne površine za drobnico. Kjer te možnosti ni, se širi zarast. Pri pokrajinski rabi je značilen proces prehod ekstenzivnih sadovnjakov v travniške površine, male njivske površine z večjim naklonom prehajajo v travnike, med njivskimi posevki pa v zadnjih letih prevladuje gojenje krmnih rastlin, zlasti koruze.

Ena izmed najpomembnejših prvin agrarne krajine je poljska razdelitev. Ta je rezultat naravnih razmer, zgodovinskega razvoja kmetijstva, tipov naselij in kmečkih domov, pridelovalne usmerjenosti in širše družbene naravnanosti. Razdelitev njiv in travnikov pojasnjuje gospodarski in socialni ustroj naših krajev. Polja v grudah so vezana na obrobja dolin, razgiban strm teren, na manj rodovitna območja in na zaselke. Na razdelitev je precej vplivalo tudi dedovanje. Parcele so odprte, majhne, z neizrazitimi mejami. Velikost in oblika njiv se spreminjata, prilagaja pa se tudi reliefnim značilnostim območja. Polja v prvotnih delcih pa so vezana bolj na ravninski svet, polja ležijo skupaj, so različnih velikosti in oblik.

Lepo oblikovana in skrbno obdelana polja ter vzdrževana in negovana kulturna krajina je privlačna, pokrajini pa daje tudi večjo doživljajsko vrednost. Ob potoku Martinku in Čolniščku so bile pred leti izvedene regulacije in melioracije. S tem so se ekonomsko manj zanimiva zemljišča spremenila v poljedelska in travna območja, ki potencialno omogočajo večjo specializacijo in intenzivnost pridelave.

Spremembe v družbenem razvoju zadnjih nekaj desetletij imajo za posledico opuščanje kmetijske dejavnosti, dajanjem zemljišč v najem in zaposlovanje zgolj v nekmetijski dejavnosti. Še posebej so pri opuščanju na udaru obrobna, težje dostopna, manj kvalitetna zemljišča in tista, kjer obdelava ni možna s stroji. Posledice tovrstnega razvoja so v pokrajini vidne skoti proces ozelenjevanja, kjer opuščene obdelovalne površine sprva preraste travinje, nato pa nizko grmičevje in nazadnje gozd. Sodobne kmetije so danes opremljene z različnimi stroji. Glede na vrsto strojev, ki jih imajo kmetje - traktor, kosilnica, obračalniki, zgrabljalniki, nakladalne prikolice, plugi, traktorske brane, škropilnice, sejalniki, trosilniki gnoja ipd. - lahko sklepamo, da sta osnovni kmetijski panogi živinoreja in poljedelstvo. Najboljša in najštevilčnejša je strojna kmetijska oprema v mešanem gospodarstvu, saj je dohodek od zaposlitve oziroma nekmetijske dejavnosti osnova za opremljanje kmetij in novogradnje.

Živinoreja je bila že od nekdaj glavna dejavnost prebivalcev Bučke. Na njeno vlogo v preteklosti kažejo znani živinski sejmi. Na Bučki je bilo 5 velikih letnih sejmov. Daleč najpomembnejša zvrst živinoreje je govedoreja. Tržna prireja mleka je v zadnjem desetletju izgubila na pomenu. Danes je govedoreja usmerjena predvsem v mesni odkup, prodajo na lokalnem trgu in samooskrbo. V Škocjanu že skoraj štiri desetletja deluje klavnica Bobič.

Prašičereja je prav tako kot govedoreja tradicionalna panoga v vseh vaseh bučenske KS, saj ni bilo kmetije, ki ne bi imela prašičev vsaj za domačo uporabo. Danes se število kmetij s prašičerejo hitro zmanjšuje, zastopana je le še prireja za tradicionalne domače koline, marsikje pa tudi tega ni več.

Konjereja je bila v preteklosti na Bučki precej razvita, vendar je kasneje z uvedbo mehanizacije povsem izgubila na pomenu. Zadnja leta se število konjev znova povečuje, predvsem zaradi možnosti prodaje konjskega mesa.

Ob tem pa ostaja možnost dodatnega zaslužka v turističnih dejavnostih neizkoriščena. Reja drobnice znova pridobiva na pomenu zadnja leta, še posebej v območjih z omejenimi možnostmi za strojno obdelavo. Gojenje drobnice ekonomsko ni zahtevno, zahteva pa velike površine za pašo. Čebelarstvo je bilo v preteklosti precej bolj pomembno kot danes. Po drugi svetovni vojni se je skoraj povsem opustilo, ohranilo se je le še pri redkih posameznikih. Večinoma gre za ljubiteljsko čebelarjenje in za zadovoljevanje lokalnega trga. Nekatere starejše kmetije še krasi lep kranjski čebelnjak. Perutninarstvo Perutnina je bila že od nekdaj zastopana na vsaki kmetiji, in sicer zgolj za domače potrebe. Komercialne reje perutnine na območju Bučke ni bilo. Število domačij s perutnino se zmanjšuje, za potrebe gospodinjstva pa je danes zastopana tudi na nekaterih nekmečkih gospodarstvih.

Večina polj je danes namenjena pridobivanju krme za živino in je polikulturno usmerjeno za samooskrbo kmetij. Tržna proizvodnja je zanemarljiva. Pridelava poljščin je pogostejša na mešanih kmetijah, saj takim kmetijam bolj ustreza delovno manj intenzivno kmetovanje z obstoječo mehanizacijo. Na mešanih kmetijah je kmetijski prihodek sekundarnega pomena. Več kot polovico njivskih površin zaseda koruza, ki je namenjena pretežno silaži, manj za zrnje. Od žitaric na naših njivah raste predvsem pšenica, za katero je zagotovljen tudi odkup. Ječmen se uporablja le v živinoreji, zanj ni odkupa. Kmetje pridelujejo krompir le za lastne potrebe, ostale okopavine se počasi umikajo s polj.

Sadjarstvo je bilo že od nekdaj prisotno na vseh kmetijah. Skoraj vsaka kmetija je imela tradicionalno okoli hiše nasade jablan, hrušk, sliv in češenj, ki so jih uporabljali v različne namene. Pridobivali so sok, kis, slivovko, marmelado ali pa so sadje sušili in hranili za zimski čas. Od nekdanjih kmečkih sadovnjakov so večinoma ostala le še posamezna drevesa, katerih pridelke pobirajo le za sprotno uporabo. Mnogi so stare kmečke sadovnjake dopolnili z neznačilnimi vrstami kot so breskve in marelice. Značilno drevo številnih domačij je oreh.

Vlogo in pomen vinogradništva v teh krajih dokazuje ponarodela pesem o sladkem vincu bučenskem. Razgibano terciarno gričevje in ugodni vplivi panonske klime omogočajo gojenje vinske trte z izbranimi sortami, ki čedalje bolj izpodrivajo samorodno šmarnico. Na prisojnih pobočjih v okolici Bučke, ki sodi v posavski vinorodni rajon, natančneje v dolenjski vinorodni okoliš, so znana vinorodna območja predvsem v Selih in na Slemenu. Posamezne zaplate vinogradov krasijo tudi pobočja drugih vasi. Delež vinogradniških površin se v splošnem zmanjšuje. V strukturi lastništva je vse več ljubiteljskih vinogradnikov, ki večinoma gojijo frankinjo, žametno črnino, kraljevino, laški rizling in drugo. Vino, ki ga pridelajo, je namenjeno samooskrbi, večjih pridelovalcev vin in organiziranega odvzema pa ni.


Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ. Se strinjam


»Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja: Evropa investira v podeželje«
Projekt »Mlinarjeva pot« je delno sofinanciran iz sredstev LEADER, 4.osi, Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP),
Organ upravljanja programa razvoja podeželja republike Slovenije za obdobje 2007-2013 jeMinistrstvo za kmetijstvo in okolje.
EUROPA - Uradni portal Evropske unije Kmetijstvo in razvoj podeželja Ministrstvo za kmetijstvo in okolje Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja LAS Dolenjske in Bele krajine