Kulturne znamenitosti



OSNOVNA ŠOLA BUČKA

Pod okriljem škocjanske šole pa deluje šola na Bučki, ki je bila sprva samostojna šola, kasneje je zaradi varčevalnih ukrepov in manjšega števila šoloobveznih otrok postala zunanja enota osnovne šole Sevnica. Z novo lokalno ureditvijo leta 1994 je bila Bučka z okolico vključena v novo nastalo občino Škocjan. Tako je šola na Bučki postala podružnica OŠ Frana Metelka Škocjan. Občinska uprava v Škocjanu je sklenila, da šolo ukine zaradi premajhnega števila učencev in prevelikih stroškov delovanja. Šolo so v šolskem letu 1995/96 zaprli. Temu so nasprotovali starši in krajani ter uprli vse sile, da bi šola ponovno zaživela. Na željo staršev, krajanov Bučke in okolice je bil dosežen dogovor o ponovnem odprtju šole, v kateri v dveh kombiniranih oddelkih poučujejo učence od prvega do četrtega razreda. V šoli deluje tudi kombinirani oddelek vrtca. V različnih obdobjih so se šole različno imenovale in imele svoje značilnosti: nedeljska in trivialna šola, v stari Jugoslaviji narodna osnovna šola in po drugi svetovni vojni osemletna osnovna šola. Kljub temu, da je bila s splošno šolsko naredbo leta 1774 uvedena obvezna osnovna šola za vse otroke, pa je v vseh treh krajih prišlo do organiziranega poučevanja otrok mnogo pozneje. V Škocjanu je bila slavnostna otvoritev trivialne šole šele 105 let po splošni šolski »naredbi«, do takrat so poučevali v nedeljski šoli. Začetki nedeljske šole segajo v Škocjanu v leto 1821. Enorazrednico pa je dobil Škocjan 15. septembra 1852. Šola na Bučki je začela delovati leta 1858 in je bila vse do leta 1964 samostojna šola. Klenovik je dobil enorazrednico leta 1897. Prvi učitelj je bil Janez Perše v letih 1852 – 1856. V Škocjan je prišel iz Krope. Pri ljudeh je bil zelo priljubljen. Leta 1853 je župnik Janez Zalokar na lastne stroške pripravil v mežnariji šolsko sobo. Kasneje so odkupili poslopje in zemljišče Janeza Baharja in tam uredili šolske prostore, stanovanje za učitelja ter cerkovnega hlapca ter izpraševalno sobo.

Leta 1882 se je enorazrednica v Škocjanu razširila v dvorazrednico zaradi velikega števila otrok. Ob veliki prostorski stiski so leta 1897 najeli sobo pri Mariji Dulc. Tako je 17. septembra 1897 postala šola trirazrednica. Leta 1904 so začeli z izgradnjo nove šole na parceli farne občine, kjer je bila kmetijska podružnica. Parcelo so dobili brezplačno. Gradnjo sta vodila škocjanska podjetnika Peter Durjava in Ivan Globevnik. Slovesna otvoritev nove šole je bila 26. oktobra 1905. Šola je imela štiri učilnice, pisarno in stanovanje za upravitelja. Kasneje so uredili še šolski vrt, drevesnico, postavili drvarnico in naredili vodnjak. Leta 1914 se je začela prva svetovna vojna. Dva učitelja sta morala v vojsko, otroke so starši potrebovali za delo na kmetijah, v zimskem času pa niso imeli obleke in zlasti obuval, da bi lahko obiskovali pouk. Vse to je zelo oteževalo pouk na šoli. Po končani prvi svetovni vojni leta 1918 je bila na šoli slovesna proslava v čast zedinjenja v Kraljevino SHS. V letu 1921 je postala šola štirirazrednica, petrazrednica pa postne leta 1927 in se v letu 1932 razširi v šestrazrednico.

To leto je imela šola šest temeljnih in dva vzporedna razreda, poučevalo pa je sedem učiteljev. V času med drugo svetovno vojno je pouk na škocjanskem območju ovirala vojna. Pouk je potekal z večjimi prekinitvami, šola je bila požgana leta 1942. Z njo vred je zgorela vsa šolska dokumentacija. V Klenoviku in na Bučki pa med vojno ni bilo pouka. Šolo na Bučki so zasedli Nemci in jo uporabljali v vojaške namene, pouka niso organizirali saj so prebivalstvo izselili. Po drugi svetovni vojni je bilo na omenjenih šolah čutiti splošno pomanjkanje. Učencev je bilo veliko, šolski prostori in oprema so bili uničeni, primanjkovalo pa je tudi učiteljev. Pouk je sprva potekal v Bahariji, kaplaniji, župnišču in Metelkovini. Po nacionalizaciji in adaptaciji se je Metelkovina preuredila v šolsko poslopje, kjer je potekal pouk do izgradnje nove šole. Zaradi velikega števila otrok pa so v šolske namene uporabljali tudi sobo v gasilskem domu.

Prostorsko stisko je delno omilila izgradnja nove šole, ki je slavnostno odprla svoja vrata v jeseni 1971. Čeprav je bila šola nova, pa je bila že takrat premajhna. Pouk je potekal v dopoldanskem in popoldanskem času. Šola tudi ni imela telovadnice in večnamenskega prostora. Ponovno je bila šola dograjena in adaptirana leta 1989, dobila je nekaj novih učilnic, telovadnico in večnamenski prostor. Istočasno pa so pri šoli dogradili tudi vrtec. Z uvedbo devetletke pa je v načrtu ponovna dograditev in preureditev šolskih prostorov.



KULTURNI DOM NA BUČKI

Mlinarjeva pot Po vrnitvi iz izgnanstva leta 1945 so krajani Bučke in okoliških vasi s prostovoljnim delom postavili zadružni dom. Prvo lopato za izkop temeljev so zasadili takratni pionirji, ki so pomagali tudi pri ostalih delih: kopali pesek, sodelovali pri prevozu gradbenega materiala, pomagali pri zidanju. Gradbeni načrt za zadružni dom je pripravilo okrajno gradbeno podjetje Krško, v prvi etapi gradnje pa je bilo izkoriščenih 630.000 dinarjev kredita. To je bil za kraj, opustošen v drugi svetovni vojni izredno velik načrt.

Upravljanje doma je leta 1954 prevzela občina Bučka. V domu so svoje prostore nekoč imeli tudi kmetijska zadruga, trgovina, pošta in krajevni urad. Mogočna stavba, kjer so danes prostori Krajevnega urada, muzeja izgnanstva, arhiva društev in kuhinja, ima kamnito fasado z arkadnim hodnikom, ki stavbi daje podobo nekakšne trdnjave. V dvoranski prostor, ki je nadaljevanje kamnitega dela stavbe vodi dvoje vrat, prostor pod odrom pa je podkleten in preurejen v garderobo. Prenovljena dvorana kulturnega doma sprejme do 300 obiskovalcev. Prostor je namenjen kulturnim prireditvam, koncertom, gledališkim igram, razstavam, pa tudi srečanjem za potrebe društev. Na pročelju Kulturnega doma, pod arkadami, sta danes postavljeni spominski plošči padlim partizanom in umrlim v izgnanstvu. Plošči je v spomin na 50-letnico vrnitve iz izgnanstva leta 1995 postavila Krajevna organizacija DIS Bučka.



Cerkev sv. Matije na Bučki

Cerkev sv. Matije na Bučki z bogato baročno opremo in zlatimi oltarji slovi kot ena najlepših na Dolenjskem. Prvič se omenja leta 1667. Do leta 1788 je bila podružnica župnije Raka, leta 1788 pa je bila povzdignjena v župnijo tudi Bučka. Notranjščino cerkve zaznamuje belina s stavbnimi elementi členjenih sten, iz katerih izstopajo zlati oltarji. Glavni oltar, ki je prava rezbarska umetnina, je delo Bartolomeusa Plumbergerja iz Ljubljane. V osrednji niši je sv. Matija s sekiro in knjigo, zavetnik cerkve. Stene krasi križev pot iz žgane gline, ki je bil narejen v Parizu leta 1886, hrastove okvire zanj je naredil Jakob Rižnar iz Radeč. Cerkev je proglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena z Odlokom o razglasitvi cerkva: Sv. Jurij, Sv. Matija, Sv. Martin in Sv. Mihael za kulturne spomenike, UL RS, št. 40/99.

Cerkev sv. Matije na Bučki se prvič omenja v virih leta 1667, vasi pa srednjeveški viri ne omenjajo. Cerkev, grajeno v prvi polovici 17. stoletja, sestavljajo: pravokotna ladja, poligonalni grebenasto obokan prezbiterij, zvonik na severni in zakristija na južni strani. Cerkev predstavlja zanimiv stavbni tip, saj gre za dvoransko cerkev, katere ladja sicer v dolžino obsega štiri traveje, v širino pa le tri, vendar zahodno travejo zavzema pevski kor, tako da je v bistvu prostor za vernike kvadratni prostor, razdeljen z dvema paroma stolpov, ki nosijo križnogrebenaste oboke. Zunanjščina cerkve je razmeroma preprosta, le zahodna fasada je členjena s pilastri, segmentnim oknom in kamnitim portalom, notranjščino pa zaznamuje belina le s stavbnimi elementi členjenih sten, iz katerih izstopajo oltarji; glavni t. i. zlati oltar je nastal v 17. stoletju, stranska, tipa t. i. okvirnih oltarjev, pa sta iz začetka 18. stoletja.

Cerkev sv. Martina na Bučki Cerkev se v virih prvič omenja kot S. Marten pey Radel že leta 1526, in sicer v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti. Zgodnja omemba priča, da je cerkev verjetno srednjeveškega izvora. Na zunanjščini cerkvene ladje so se ohranili ostanki poslikave iz 16. stoletja. Od cerkvene opreme se je iz 18. stoletja ohranil baročni glavni oltar, ki stoji na kamniti mizi. Cerkev je proglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena z Odlokom o razglasitvi cerkva: Sv. Jurij, Sv. Matija, Sv. Martin in Sv. Mihael za kulturne spomenike, UL RS, št. 40/99. Cerkev sv. Martina se v virih prvič omenja leta 1526 v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti (S. Marten pey Radel). Zgornja omemba cerkve priča, da je verjetno del cerkve še srednjeveški. To se verjetno nanaša na ladjo, kjer so se na zunanjščini ohranili ostanki neke poslikave, ki pa niso starejši od 16. stoletja. V 18. stoletju so starejši ladji prizidali današnji pravokotni prezbiterij in posodobili okenske odprtine ter namestili kamnita portala. Nad južnim stranskim portalom so namestili polkrožno nišo. Nekoliko kasneje, verjetno proti koncu 18. stoletja ali v začetku 19. stoletja, so na zahodni strani zgradili zvonik in predelali notranjščino ladje. Današnjo podobo cerkve sestavljajo pravokotna ladja s potlačenim segmentnim lesenim in ometanim stropom, kvadratni grebenasto obokan prezbiterij ter zvonik na zahodni strani, katerega zgornji del prehaja iz kvadratne osnove v osmero kotni stolp. Zunanjščina cerkve, z izjemo lizen na prezbiteriju, ni posebej členjena. Edino omembe vredno členitev predstavljajo naslikani vogalniki na prezbiteriju in nekoliko mlajši in preprostejši na zvoniku. Od cerkvene opreme je pomemben le glavni oltar iz 18. stoletja, ki stoji na kamniti menzi. Leseni oltarni nastavek s krili in usločeno atiko krasijo kipi sv. Martina, sv. Frančiška, sv. Katarine ter štirje angelci.


Cerkev Rožnovenske Matere božje na Stopnem

Cerkev Rožnovenske Matere božje na Stopnem, severovzhodno od Škocjana, stoji na vrhu griča, ki se dviga nad vasjo. Čeprav že cerkvena lega in zunanjost kažeta na precejšnjo starost stavbe, arhivski viri o cerkvi niso zgovorni. Prvo omembo vasi "Stamph" prinaša urbar freisinškega gospostva iz leta 1392, medtem ko Marijino cerkev skupaj s cerkvijo sv. Petra, katere ostanki so vidni severno od Marijine cerkve, prvič zasledimo šele v popisu cerkva iz leta 1581. Tudi Valvasor omenja obe cerkvi, ki sta imeli po tri oltarje, pri čemer je več pozornosti seveda posvetil Marijini, h kateri so, kot pravi, v tedanjem času romali celo z Ogrskega.

Stavbna zgodovina
V zvezi s stavbno zgodovino in razvojem cerkve se zaradi pomanjkanja arhivskih podatkov danes opremo le na cerkev samo in na nekatere nove najdbe, ki so se pokazale med obnovitvenimi deli v letih 1990-1993. Že iz tlorisne zasnove pa je razvidno, da imamo opraviti s cerkvijo gotskega porekla. Prvotno sta jo sestavljala dolga, sprva ravno stropana ladja in enopolni prezbiterij s pet osminskim sklepom, ki ga zunaj obdaja šest stopnjevanih opornikov. Zaradi kasnejših predelav je gotskih elementov ohranjenih zelo malo, le nekaj ostankov okenskih krogovičij in odbitih obočnih reber iz peščenjaka in lehnjaka, najdenih pri odpiranju zazidanih gotskih oken v sklepnih stranicah. Vendar najpomembnejše odkritje predstavljajo freske v prezbiteriju, ki jih je mogoče pripisati znamenitemu slikarju Janezu Ljubljanskemu. Na podlagi fresk lahko rečemo, da je bila cerkev na Stopnem verjetno zgrajena v prvi polovici 15. stoletja in takoj po gradnji ni bila poslikana. Šele ko je bila leta 1454 župnija Bela Cerkev, kateri je bil podrejen tudi vikariat v Škocjanu, vtelešena samostanu v Stični, je bila cerkev poslikana, za naročilo poslikave pa je verjetno poskrbel ravno stiški samostan. Za slikarja so izbrali Janeza Ljubljanskega, ki je za stiške cistercijane izpolnil večino tovrstnih naročil. Kaj se je dogajalo s cerkvijo v naslednjem stoletju, ni znano. Med raznimi omembami je pomembnejši šele podatek o požaru zvonika, cerkve in opreme leta 1696, kar je bilo prejkone vzrok za temeljito barokizacijo notranjščine. Obnova je zajela banjasto obokanje ladje, gradnjo zakristije in sv. Antonu posvečene stranske kapele, predelavo obočnega sistema v prezbiteriju, ter nastanek novih oltarjev in kipov, od katerih se je ohranil kip baročnega tipa Božjepotne Matere božje, danes nameščen v niši južne stene prezbiterija. Cerkev je večje predelave doživela tudi v sredini 18. stoletja, ko so namestili nove kamnite portale ter zunaj na severni strani postavili kamnito prižnico in prizidali stransko kapelo z oltarno menzo, na kateri opazimo letnico 1751. S tem se je stavbni razvoj cerkve zaključil vse do zadnje obnove, ko je stavba z novimi odkritji doživela tudi novo vrednotenje.

Opis cerkve
Današnjo stavbo sestavljajo gotski enopolni prezbiterij z zunanjimi oporniki, pravokotna ladja z baročnim banjastim obokom, zvonik na zahodni strani, stranska kapela sv. Antona na južni ter zakristija na severni strani, kjer stoji še leta 1751 prizidana zunanja kapela Rožnovenske Matere božje. Zunanjščino prezbiterija zaznamuje poslikava rustike, ki je bila ugotovljena tudi na ladji, vendar ni gotskega porekla. Prvotno je zunanjščino krasila le freska sv. Krištofa, priprošnjika v sili in zavetnika romarjev, katere ostanki na severni ladijski steni so bili ob prenovi uničeni. Danes na severni strani najbolj izstopa kapela z oltarno fresko Rožnovenske Matere božje, kjer vidimo upodobljene sedečo Marijo z otrokom, ki klečečemu sv. Dominiku izroča rožni venec, spodaj pa so levo predstavniki cerkvenih in desno svetnih stanov. Pozornost vzbujajo tudi zunanji oporniki prezbiterija, ki so pri podružničnih cerkvah na Dolenjskem redki. Toda ambiciozna zasnova ni naključna, saj je bila stavba nedvomno zgrajena kot Mariji posvečena romarska cerkev. Notranjost gotske cerkve so krasile predvsem freske v prezbiteriju. Vzdolžne stene so krasili prizori iz Marijinega življenja, kar je mogoče sklepati iz delno ohranjenega prizora Marijine zaroke na severni steni. Osrednji pas v sklepnih stranicah so zavzemale podobe celopostavnih apostolov. Bolje sta se ohranila sv. Janez s kelihom v levici ter sv. Matej s sekiro in knjigo, od ostalih pa so vidni le še fragmenti napisov iz apostolskega kreda. Na oboku so bili v poljih upodobljeni simboli evangelistov, angeli muzikanti in rastlinska ornamentika. Cel program poslikave, če mu dodamo manjkajočo podobo Kristusa na uničenem sklepniku oboka, še ustreza vsebinski zasnovi t.i. kranjskega prezbiterija, ki se je v osrednjeslovenskem prostoru razvila v 15. stoletju. Tehnične in slogovne značilnosti fresk, zlasti idealizirani obrazni tipi figur z melanholičnimi očmi, govorijo, da imamo opraviti z delom slikarja Janeza Ljubljanskega. Janez, meščan Ljubljane, sin slikarja Friderika Beljaškega, je na Kranjskem deloval od okoli 1440 do 1460 večinoma po naročilu stiškega samostana in njihovih odvetnikov, Auerspergov.

Med oltarji vzbuja pozornost glavni oltar, kjer so se od prvotne plastike ohranili putti in neznana svetnika v zgornjem delu, sv. Ana in Joahim v spodnjem sta iz 19. stoletja, le Marija z otrokom v osrednji niši je novejše delo. Pač pa po kvaliteti vzbujata pozornost stranska oltarja, ki pripadata tipu okvirnih oltarjev, kakršne poznamo npr. v Stopičah in na Veseli Gori. Severni je posvečen sv. Roku, ki ga ob straneh spremljata kipa sv. Kozme in Damjana, v južnem oltarju pa vidimo v sredini novejši kip sv. Alojzija, ob straneh pa sv. Janeza Nepomuka in Boštjana. Najstarejši kip v cerkvi pa predstavlja Božjepotna Mati božja, ki je danes nameščen v niši južne stene prezbiterija. Kip je nastal v 17. stoletju in je prvotno krasil starejši glavni oltar. Prižnica je nastala sredi 18. stoletja in so jo krasili danes ukradeni štirje kipci evangelistov. Od ostale opreme velja omeniti križev pot, delo poznobaročnega slikarja Antona Postla, medtem ko je neprimerno poslikavo ladijskega banjastega oboka zagrešil J. E. Kleinert leta 1930, ki prostorski učinek sicer zračne, s kamnitimi baročnimi ploščami tlakovane ladje, nekoliko utesnjuje.


Cerkev sv. Mihaela

Cerkev sv. Mihaela v Dolenjih Raduljah se prvič omenja v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti že leta 1526, v svojem jedru pa je verjetno še romanska. Vzhodna polovica ladje je ostanek starejše cerkvene ladje, ki so ji v 17. stoletju prizidali kratek grebenasto obokan prezbiterij. Cerkev s srednjeveško zasnovo je bila temeljito predelana leta 1803. Takrat so ladjo proti zahodu nekoliko podaljšali, namestili nov postal na severni in zahodni steni, na severni strani so zgradili zvonik ter namestili nov oltar in prižnico. Zvonik, ki v pritličju služi kot zakristija, iz kvadratne osnove prehaja v osmero kotni stolp. Zunanjost cerkve ni členjena, le kamnit portal z lokom in ostanki poslikanih vogalnikov na zvoniku ji dajejo bolj razgibano podobo. Posebnost cerkve predstavlja stenska slika s prizorom sv. Frančiška Ksaverija, ki je nekoč služila kot oltarna slika. cerkev je proglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena z Odlokom o razglasitvi cerkva: Sv. Jurij, Sv. Matija, Sv. Martin in Sv. Mihael za kulturne spomenike, UL RS, št. 40/99.

Cerkev sv. Mihaela se v virih prvič omenja leta 1526 v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti. Zgodnja omemba cerkve kaže, da je verjetno del stavbe še srednjeveški, vendar pa je bila leta 1803 temeljito predelana. Zdi se, da je vzhodna polovica ladje še ostanek starejše cerkve, ki so ji v 17. stoletju prizidali kratek prezbiterij. Leta 1803 so ladjo proti zahodu nekoliko podaljšali, namestili nov postal na severni in zahodni steni, na severni strani pa zgradili še zvonik ter namestili nov oltar ter prižnico. Leta 1832 so tlakovali še prizidani del ladje. Po številnih predelavah imamo opraviti s cerkvijo, ki jo sestavljajo dolga pravokotna ladja z ravnim in ometanim stropom, kratek grebenasto obokan prezbiterij ter zvonik na severni strani, ki v pritličju služi kot zakristija. Zvonik zopet zastopa tip, katerega zgornji del prehaja iz kvadratne osnove v osmero kotni stolp. Členitev zunanjščine predstavlja le kamnit portal s potlačenim lokom v zahodni steni ter ostanki poslikanih vogalnikov na zvoniku v tonu žgane siene. Notranjščino zaznamuje predvsem glavni oltar in prižnica, ki danes služi kot menza; nastala sta verjetno v začetku 19. stoletja. Kot najbolj likovno kvaliteten element v cerkvi se kaže stenska slika s prizorom sv. Frančiška Ksaverija, ki je verjetno služila kot oltarna slika.



Venetove kapelice

V vaseh Zaboršt ,Štrit in Dule stojijo kapelice, ki so s skupnim imenom poimenovane Venetove kapelice. Kapelice naj bi po srečni vrnitvi z bitke na Kosovem polju postavili trije bratje Vene. Kapelica na Štritu stoji na križpotju in je posvečena Mariji z Jezusom. Ob njej se v mesecu maju zbirajo otroci k ljudski pobožnosti - šmarnicam, na veliko soboto pa je ob njej blagoslov velikonočnih jedi.


Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ. Se strinjam


»Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja: Evropa investira v podeželje«
Projekt »Mlinarjeva pot« je delno sofinanciran iz sredstev LEADER, 4.osi, Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP),
Organ upravljanja programa razvoja podeželja republike Slovenije za obdobje 2007-2013 jeMinistrstvo za kmetijstvo in okolje.
EUROPA - Uradni portal Evropske unije Kmetijstvo in razvoj podeželja Ministrstvo za kmetijstvo in okolje Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja LAS Dolenjske in Bele krajine