Naravne znamenitosti



Naravno geografske poteze – Geologija

Geološka zgradba je tisti naravnogeografski dejavnik pokrajine, ki močno vpliva na njeno reliefno izoblikovanost, prst, rastlinstvo, hidrografsko omrežje pa tudi na možnost kmetovanja in s tem tesno povezano poselitev.

Območje Bučke v geotektonskem pogledu pripada Posavski grudi, in sicer skrajnemu obrobju Krškega gričevja. Krško gričevje ima v svoji geološki zgradbi triasne kamnine, preko katerih so naloženi kredni sedimenti. Okolico Bučke gradi svetlo siv neplastnat dolomit in dolomit z rožancem, severozahodno od nje (Okič, Sleme, Stopno, Stara Bučka) pa se nahajajo dolomit, tuf argilit, dolomitna breča, precej več pa je tam tudi apnenca. Še posebej kraški je svet severovzhodno od Bučke (Močvirje, Sela, Legarje), kjer so vložki apnenca med dolomitom še bolj izraziti. Prisotnost apnenca je tod mestoma opazna tudi na površju, še posebej v Močvirju, kjer zasledimo elemente površinskega pokritega krasa. Južno od Bučke in Dolenjih Radulj prevladujejo sedimenti pleistocenske in holocenske starosti, kamor sodijo siva in rjava glina, ilovica, kosi rožanca in rjava ilovnata preperina. Ta del občine počasi prehaja v nizko Krško polje. Neposredno ob potokih (Čolnišček in Martink s pritoki) najdemo glinast prod kvartarne starosti. Potoki še posebej v svojem spodnjem delu (območje Čolnišč) odlagajo aluvialno glino.



Površje na območju Bučke

Površje na območju Bučke je po svojih geomorfoloških značilnostih zelo razgibano, razčlenjeno na gričevja, slemena, številne doline in grape. Najbolj značilen element površja je stik med predalpskim in dinarskim svetom. Bučko (304 m) na severu obdajajo višji Okič (391 m), Lagarje (381 m), Boršt (444 m) in Kal (432 m), južno od Bučke pa se svet polagoma znižuje v nižinski svet reke Krke.
Na obrobju terciarnega Krškega gričevja so značilne terase zlasti na višini med 200 in 250 metri nadmorske višine. Najlepše so opazne v Jarčjem Vrhu, ob cesti, ki vodi z Bučke proti Dolenjim Raduljam, med Gorenjimi Raduljami in Močvirjem, v manjšem obsegu pa tudi v Dolenjih Raduljah in Zaborštu.

V okolici Bučke je nekaj lepih razglednih točk, ki nudijo poglede na Šentjernejsko in Krško polje, Gorjance pa tudi na "posavski svet", kot je v svoji pesmi o Bučki dejal pesnik Ivan Komljanec. Najlepši razgledi se ponujajo z Bučke, Slemena, Stopnega, Sel in Legarja. Na površju so ponekod vidni nekateri značilni kraški pojavi, še posebej na območju severovzhodno od Bučke. Tam ponekod prihaja na dan apnenčasta skalna osnova, najdemo pa tudi posamezne vrtače.



Dolina Radulje

Pot osrednje škocjanske vodne žile, Radulje, se začenja v zahodnem delu Raduljskega hribovja v vznožju Korena (544 m) v občini Trebnje. Reka na svoji poti pogosto spreminja smer, ustvarja ozke soteske, mokrotne travnike in številne okljuke, z leve in desne pa pridobiva pritoke. Na ozemlje občine vstopi v Zalogu in se pri Dobravi izlije v reko Krko. Njen tok po škocjanski občini je umirjen, reka riše zanimive okljuke, razgrinja svoje slikovito obrežje in v prepletu s kulturno krajino soustvarja podobo naših krajev. Dolina je bila v preteklosti pravcata dolina mlinov, katerim je reka dajala energijo za poganjanje mlinskih koles. Od Zaloga, prek Škocjana in Grmovelj pa vse tja do Dobrave, se jih je zvrstilo 14, družbo pa so jim delale tudi žage. Na nekdanje mline danes spominjajo le nekatere ohranjene stavbe in mlinska oprema v njih, še vedno pa med ljudmi živijo pripovedi o nekdanjih mlinarjih. Radulja s svojim obvodnim rastlinstvom daje zavetje številnim pticam in drugim obvodnim živalim. Tik pred izlivom v Krko je svoje zatočišče ob Radulji znova našel tudi bober, kar kraje uvršča v območje Nature 2000.



Potok Čolnišček

Potok Čolnišček s pritoki zbira vode širšega območja Bučke, nadaljuje pot kot Radulja, postane Čolnišček in se na koncu izlije v Martink. Povirje Čolniščka oblikujejo Hubajniški potok, Urbinček, Črni potok, Žignanca in Vejer. Slikovite ozke doline, grape, izviri, igrivi okljuki, otoki, razgaljeni pleteži korenin obvodnih dreves, neukročene brzice in tihi tolmuni - tisoč in ena je podoba Čolniščka. Živahno izmenjavanje energije z okoljem, zlasti ob poplavah, se kaže v erodiranih obrežjih in mokrotnih travnikih vzdolž potoka. V njegovi strugi so se znašle različne vodne rastline, druge se bohotijo ob njegovem obrežju. V preteklosti je v potoku živelo precej več rib kot danes, predvsem so v njem domovali potočne postrvi in kleni, sedaj pa so zaradi povečanja populacije čapelj ob potoku ribe predvsem le še hrana zanje.Potok Čolnišček in njegovi pritoki so v preteklosti dajali svojo vodno moč kar devetim mlinom in dvema žagama. Številne mlinščice in druge prilagoditve za izkoriščanje energije za poganjanje mlinskih koles še danes pričajo o premišljenem ravnanju človeka v preteklosti.


Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ. Se strinjam


»Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja: Evropa investira v podeželje«
Projekt »Mlinarjeva pot« je delno sofinanciran iz sredstev LEADER, 4.osi, Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP),
Organ upravljanja programa razvoja podeželja republike Slovenije za obdobje 2007-2013 jeMinistrstvo za kmetijstvo in okolje.
EUROPA - Uradni portal Evropske unije Kmetijstvo in razvoj podeželja Ministrstvo za kmetijstvo in okolje Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja LAS Dolenjske in Bele krajine